Predstavljajte si svet, v katerem je nemogoče zamujati. Ne zato, ker bi bili ljudje v njem tako izjemno točni, temveč zato, ker pojem »zamujanja«, kot ga razumemo danes, preprosto ne obstaja. Predstavljajte si še družbo, v kateri vprašanje »Koliko je ura?« nima smisla, saj ura ni absolutna številka na kakšnem digitalnem ali analognem zaslonu, temveč občutek toplote na koži, dolžina sence lipe sredi mesta ali morda ritem lastnega dihanja.

Danes smo na čas priklenjeni z nevidnimi okovi, če smo iskreni. Merilnike časa nosimo na zapestjih, žarijo nam iz žepov in nas tiho opazujejo z vogalov računalniških zaslonov. Postali smo civilizacija, ki čas porablja, zapravlja, varčuje in ga investira. Toda ta tiranija sekunde, ta neizprosen diktat, ki odmerja našo produktivnost in našo vrednost, je v zgodovini človeštva zgolj anomalija, ki ne sega kam daleč v preteklost, temveč se je med nas prikradla pred nedavnim. Večino našega obstoja na tem planetu smo namreč živeli v povsem drugačni časovni resničnosti. Živeli smo v svetu, če tako rečemo, fluidnosti, kjer je bil čas mehak, zelo lokalen, omejen in globoko človeški.

Da bi razumeli, kako smo postali sužnji tiktakanja, se moramo najprej vrniti v čas pred njim, v dobo, ko je imelo vsako mesto – in vsaka vas – svoj edinstven poldan.

Pred vzponom industrijskega kapitalizma se čas ni meril, temveč so ga živeli. Znameniti francoski zgodovinar Jacques Le Goff je v svojih analizah srednjega veka dobro ubesedil to dvojnost, ko je pisal o »času cerkve« in »času trgovcev«. V predmodernem svetu je bil čas izključno v domeni boga in narave. Ljudje ga niso imeli v lasti, zato ga tudi niso mogli prodajati.

Sončna ura na guvernerjevi palači v Parmi v Italiji. Ko so trgovci prišli, so lahko pogledali, kakšen je lokalni čas v mestu. / Foto: Istock

Dnevi se niso delili na štiriindvajset enako dolgih ur. Namesto tega so bili razpeti med svitom in mrakom. Pozimi, ko je bilo sonca malo, so bili delovni dnevi kratki, noči pa dolge, kar je........

© Dnevnik