Slovenski jezik je – na kar redkeje pomislimo – plod tisočletnega razvoja in mnogih vplivov, ki so oblikovali naš besedni zaklad. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je, če zaokrožimo, 100.000 gesel – od črke a do glagola žvrkljati. Vsako od njih je od nekod prišlo. Letos mineva deset let od tretje izdaje Slovenskega etimološkega slovarja Marka Snoja, ki se ukvarja s tem področjem, slovar pa ponuja številne zanimive odgovore. To je bil povod za to prav posebno besedno popotovanje.

Pri proučevanju izvora besed nam sicer pomaga primerjalno jezikoslovje, ki ugotavlja, ali je beseda podedovana iz starodavnega (indoevropskega) prajezika ali pa je bila izposojena iz tujega jezika. Tako denimo izvemo, da je slovenska beseda škarje prišla iz nemščine in bunda iz madžarščine. Zanimivo je tudi dejstvo, da zgodnja slovenščina ni marala besed, ki bi se začele z a, e ali u, zato so na začetek dodali j – jagnje, jetra, jutri. Kasneje se je to spremenilo, zato imamo danes tudi takšne besede. Recimo antologija, ezoterika.

Skupno indoevropsko dediščino našega jezika razkrivajo podobne besede v slovenščini in angleščini: brat – brother, mati – mother, sestra – sister, noč – night, miš – mouse, sneg – snow, gost – guest, voda – water, mleko – milk. Mnoge besede, ki jih Slovenci uporabljamo vsak dan, prav tako nosijo pečat tujega izvora: adijo izvira iz latinščine (»ad deum« – k Bogu), baraba in mulec sta prišla iz italijanščine, od koder prihajajo tudi fant, mineštra, barka, kapučino, špageti in bankomat. Iz francoščine smo si sposodili besede, kot so klošar, afera, ambasada, ansambel, apartma, bife, bonbon, bonton, garsonjera, kamion, pomfrit, žur – ter tudi žaljivko kreten, ki je prvotno pomenila kristjan.

Prihodi iz nemščine so prav tako številni in pričajo o tesnih stikih z nemško govorečimi območji. Nekatere besede izvirajo celo iz bolj oddaljenih krajev: banana iz Afrike, orangutan iz Indonezije in kimono iz Japonske. Vse to dokazuje, kako živ in raznolik je naš jezik ter kako ga vztrajno bogatijo vplivi iz drugih kultur.

Tokrat smo izbrali nekaj zanimivih besed in se poigrali z iskanjem njihovega izvora tako v omenjenem etimološkem slovarju kot drugih virih. Vrstni red je bolj ali manj naključen.

Šampon in šamponiranje prihajata iz Indije. / Foto: Istock

Precej verjetno je, da med tuširanjem ali kopanjem v kadi uporabljate šampon. Najbrž pa ne veste, da beseda prihaja iz Indije, jezika hindi, in sicer iz glagola »campna«, »čampna«, kar pomeni gnesti ali masirati mišice. Morda je beseda v evropske jezike prišla prek Anglije. V 18. stoletju je namreč neki angleški častnik opisal postopek šamponiranja, kar je vključevalo masiranje celotnega telesa in umivanje las.

Mali robot / Foto: Istock

To besedo je skoval pisatelj, in sicer Čeh Karel Čapek. Prvič jo je uporabil v socialnoutopični drami R. U. R. (Rossumovi univerzální roboti). Besedo je uporabil za mehanična bitja, ki osvojijo svet. Čapek je sprva poskušal besedo za nenavadna bitja izpeljati iz latinske »labori«, vendar ga je brat spomnil na češki izraz »robota«, kar pomeni težko delo, tlaka.

Zmaj, zmija, kača / Foto: Istock

Pomislili bi, da beseda zmaj izhaja iz kakšne posebej veličastne besede, glede na to, da danes opisuje tako mogočna, četudi mistična bitja. V takšni ali drugačni obliki jo poznajo tudi v mnogih drugih slovanskih jezikih, zdi pa se, da je sprva pomenila kačo. Pomislimo na »zmijo« v hrvaščini, v ruščini je »zmeja«. Razvila se je najbrž še iz starejše besede, ki je pomenila »nahajajoč se v zemlji« ali »plazeč se po zemlji«.

Kozarec viskija / Foto: Istock

Beseda je prevzeta iz angleške »whiskey«, »whisky«, kar pa je v resnici izposojeno in skrajšano iz škotščine oziroma galščine – »uisge beatha«. Viski torej dobesedno pomeni voda življenja. Zanimivo je, da je podobno v latinščini, »aqua vitae«, in v francoščini – »eau de vie«. Oboje je poimenovanje za žganje.

Starodavna upodobitev Benetk / Foto: Wikimedia

Ko so v 14. stoletju ladje........

© Dnevnik