Neomajno je prepričana o lastnem prav, zato se tri mesece po hčerini smrti odpravi na rob Buenos Airesa izterjat svoj dolg. Česar Elena ne ve, je to, da so njena prepričanja, podobno kot hčerina, pogojena s predstavami in predsodki, ki presegajo individualno pogojenost. Kot se rado zgodi, se bo Elena na koncu primorana spopasti predvsem sama s sabo.

Elena ve je roman, kot so redki: brezkompromisen, neposreden, boleč.

Elena, Rita in Isabela so, vsaka po svoje, ujete v sistemske in ideološke mreže, ki posameznicam (pa tudi posameznikom) onemogočajo svobodno razpolaganje z lastnim telesom. V Eleninem primeru se to kaže kot parkinsonova bolezen, »ta prekleta prasica … In prasica je ženska, ne moški.« Claudia Piñeiro njeno spopadanje z odpovedujočimi telesnimi funkcijami prikaže z natančnim opisovanjem simptomov, gibalnega in umskega pešanja, rastočim zavedanjem,........

© Dnevnik