Za začetek – knjige. To obdobje leta je nekako povezano s sejmi knjig. Ne glede na vse se je v zadnjih dveh desetletjih vedelo: predzadnji teden v oktobru je najprej beograjski sejem, potem pa drugi teden novembra zagrebški Interliber. V zadnjem času, odkar je Srbija znova zbolela za virusom devetdesetih, sta interes in navdušenje za beograjski sejem upadla, Zagreb pa je ostal na koledarju. Zanimivo je tole: ob vseh turbulencah, nacionalno-kapitalističnih konfliktih in trenjih ter splošnem upadu vrednot in znanja Hrvaška glede števila obiskovalcev nima večjega sejma, kot je knjižni.

Ali zaradi tradicionalističnega odnosa do knjige, ko na desetine dijakov, ki jih vodijo učiteljice, koraka skozi socialistične hale Velesejma, ali zaradi dejstva, da je vstop brezplačen, ali zaradi tega, ker gre založniška produkcija zares v korak s svetovnimi trendi, a premikanje po prostoru res zahteva znanje iz obnašanja v gneči. Interliber, vsaj tako mislijo založniki, vpliva na okus kupcev in obiskovalcev. Tu ne gre več za razprodajo iz skladišč, ampak za profilirano publiko, ki gre na stojnice z zahtevami glede vsebine. To malce opogumlja založnike, ki si upajo vlagati v knjigo. Hrvaška bo končno dobila to, kar ima Slovenija že desetletja – javno oziroma državno agencijo za knjigo, sprejeli pa so tudi v resnici nesmiseln in praktično za nikogar obvezujoči zakon o jeziku, katerega........

© Dnevnik