Vedel sem na primer, da je Burroughsovega Džankija v slovenščino prevedel Tone Škrjanec in ga objavil v samozaložbi leta 1992 – knjigo sem kupil v Škucu, in da je Llosov Pogovor v katedrali prevedel Ferdinand Miklavc in da ga je že leta 1987 izdala DZS. Knjigo sem si sposodil, ko je bila knjižnica še na Gosposki. In še majhen milijon takšnih na videz drobtinic norosti, za katere mislimo, da tvorijo našo osebnost. Če bi bilo na primer danes tako, bi v petek zvečer šel v Cvetličarno na koncert Partibrejkersov, ravno tako kot takrat na Gerbičevo, in v soboto bi se oglasil na tržnici, da bi pozdravil nekatere meni ljube osebe, zatem bi šel mimo Refića in pomahal ekipi, da spijemo še pivo ali dve. To je bistvo in utrip mesta.

Tako se živi, ko se živi. Od tega se živi in zato se živi.

Ko se ne živi ali se živi v omejenem formatu, potem se človek ukvarja s Trumpom in njegovim resničnostnim šovom. Njegovim najdaljšim nastopom v zgodovini govorov kakega ameriškega predsednika, ko je skoraj dve uri pojasnjeval, da bo levoliberalno »woke« agendo popolnoma demontiral in izločil iz družbe, in da je »vse pod nadzorom«. Objektivno tudi on težko pojasni, zakaj je v ukrajinski vojni naredil absoluten obrat, podprl Rusijo in začel trgovinsko vojno z včerajšnjimi glavnimi partnerji. Dve glavni posledici tega sta resničnostna preiskava........

© Dnevnik